Sofia Asgatovna Gubaidulina (Sofia Gubaidulina) |

Sofija Gubaidulina

Ob tisti uri, duša, pesmi Svetovi, kjer hočeš Zavladati, — palača duš, Duša, pesmi. M. Cvetajeva

S. Gubaidulina je eden najpomembnejših sovjetskih skladateljev druge polovice XNUMX. Za njeno glasbo je značilna velika čustvena moč, široka linija razvoja in hkrati najtanjši občutek za izraznost zvoka – narava njegovega tembra, izvajalska tehnika.

Ena od pomembnih nalog, ki si jih je zadal SA Gubaidulina, je sintetizirati značilnosti kulture Zahoda in Vzhoda. To olajšuje njen izvor iz rusko-tatarske družine, življenje najprej v Tatariji, nato v Moskvi. Ne pripada ne »avantgardizmu«, ne »minimalizmu«, ne »novofolklornemu valu« ali kateri koli drugi moderni smeri, ima samosvoj svetel individualni slog.

Gubaidulina je avtor več deset del v različnih žanrih. Vokalni opusi se prepletajo skozi celotno njeno delo: zgodnja »Facelia« na pesem M. Prishvina (1956); kantati »Noč v Memphisu« (1968) in »Rubaiyat« (1969) na sv. orientalski pesniki; oratorij »Laudatio pacis« (na postaji J. Komenskega, v sodelovanju z M. Kopelentom in PX Dietrichom – 1975); »Perception« za soliste in godalni ansambel (1983); Posvetitev Marini Cvetajevi za zbor a cappella (1984) in drugi.

Najobsežnejša skupina komornih skladb: Klavirska sonata (1965); Pet študij za harfo, kontrabas in tolkala (1965); »Concordanza« za ansambel instrumentov (1971); 3 godalni kvarteti (1971, 1987, 1987); »Glasba za čembalo in tolkala iz zbirke Marka Pekarskega« (1972); »Detto-II« za violončelo in 13 instrumentov (1972); Deset etud (preludijev) za violončelo solo (1974); Koncert za fagot in nizka godala (1975); “Light and Dark” za orgle (1976); “Detto-I” – Sonata za orgle in tolkala (1978); »De prolundis« za harmoniko (1978), »Jubilation« za štiri tolkalce (1979), »In croce« za violončelo in orgle (1979); “Na začetku je bil ritem” za 7 bobnarjev (1984); “Quasi hoketus” za klavir, violo in fagot (1984) in drugi.

Območje simfoničnih del Gubaidulina vključuje "Korake" za orkester (1972); “Hour of the Soul” za solo tolkala, mezzosopran in simfonični orkester pri sv. Marina Tsvetaeva (1976); Koncert za dva orkestra, varietetni in simfonični (1976); koncerta za klavir (1978) in violino in orkester (1980); Simfonija »Stimmen… Verftummen…« (»Slišim… Tiho je…« – 1986) in druge. Ena skladba je povsem elektronska, »Vivente – non vivante« (1970). Glasba Gubaiduline za kinematografijo je pomembna: "Mowgli", "Balagan" (risanke), "Vertikala", "Oddelek", "Smerch", "Strašilo" itd. Gubaidulina je leta 1954 diplomirala na konservatoriju v Kazanu kot pianistka ( pri G. Koganu ), fakultativno študij kompozicije pri A. Lehmanu. Kot skladateljica je diplomirala na Moskovskem konservatoriju (1959 pri N. Pejku) in podiplomskem študiju (1963 pri V. Šebalinu). Ker se je želela posvetiti le ustvarjalnosti, je za vse življenje izbrala pot svobodne umetnice.

Ustvarjalnost Gubaidulina je bila v obdobju "stagnacije" relativno malo znana in šele perestrojka mu je prinesla široko priznanje. Dela sovjetskega mojstra so prejela najvišjo oceno v tujini. Tako je med festivalom sovjetske glasbe v Bostonu (1988) eden od člankov nosil naslov: »Zahod odkrije genija Sofije Gubajduline«.

Med izvajalci glasbe Gubaidulina so najbolj znani glasbeniki: dirigent G. Rozhdestvensky, violinist G. Kremer, violončelista V. Tonkha in I. Monighetti, fagotist V. Popov, bajanist F. Lips, tolkalec M. Pekarsky in drugi.

Individualni skladateljski slog Gubaiduline se je izoblikoval sredi 60-ih, začenši s petimi etudami za harfo, kontrabas in tolkala, polnimi duhovnega zvoka nekonvencionalne zasedbe inštrumentov. Sledili sta 2 kantati, tematsko naslovljeni na Vzhod – »Noč v Memfisu« (na besedila staroegipčanskih besedil v prevodih A. Akhmatove in V. Potapove) in »Rubaiyat« (na verze Khaqanija, Hafiza, Khayyama). Obe kantati razkrivata večne človeške teme ljubezni, žalosti, osamljenosti, tolažbe. V glasbi se sintetizirajo prvine orientalske melizmatične melodike z zahodno učinkovito dramaturgijo, z dodekafonsko skladateljsko tehniko.

V 70. letih prejšnjega stoletja, ki je ni prevzel niti slog "nove preprostosti", ki je bil zelo razširjen v Evropi, niti metoda polistilistike, ki so jo aktivno uporabljali vodilni skladatelji njene generacije (A. Schnittke, R. Shchedrin itd. ), je Gubaidulina nadaljevala z iskanjem področij zvočne izraznosti (na primer v Desetih etudah za violončelo) in glasbene dramaturgije. Koncert za fagot in nizka godala je oster »gledališki« dialog med »junakom« (solo fagot) in »množico« (skupina violončelistov in kontrabasov). Obenem je prikazan njun konflikt, ki gre skozi različne stopnje medsebojnega nerazumevanja: »množica«, ki »junaku« vsiljuje svoje stališče – ​​notranji boj »junaka« – njegovo »popuščanje množici« in moralni fiasko glavnega “lika”.

»Hour of the Soul« za solo tolkala, mezzosopran in orkester vsebuje nasprotje človeškega, liričnega in agresivnega, nečloveškega načela; rezultat je navdahnjen liričen vokalni finale vzvišenih, »atlantidskih« verzov M. Cvetajeve. V delih Gubaidulina se je pojavila simbolična interpretacija prvotnih kontrastnih parov: "Light and Dark" za orgle, "Vivente - non vivente". (»Živo – neživo«) za elektronski sintetizator, »In croce« (»Križno«) za violončelo in orgle (2 inštrumenta med razvojem izmenjujeta svoje teme). V 80. letih. Gubaidulina spet ustvarja dela velikega, obsežnega načrta in nadaljuje svojo najljubšo "orientalsko" temo ter povečuje svojo pozornost vokalni glasbi.

Vrt radosti in žalosti za flavto, violo in harfo je obdarjen s prefinjenim orientalskim pridihom. V tej skladbi je subtilna melizmatika melodije muhasta, preplet inštrumentov visokega registra je izjemen.

Koncert za violino in orkester, ki ga je avtor poimenoval "Offertorium", uteleša idejo žrtvovanja in ponovnega rojstva v novo življenje z glasbenimi sredstvi. Tema iz »Glasbene daritve« JS Bacha v orkestralni priredbi A. Weberna deluje kot glasbeni simbol. Tretji godalni kvartet (enoglasni) odstopa od tradicije klasičnega kvarteta, temelji na kontrastu »umetnega« igranja pizzicata in »neumetnega« igranja na loku, ki ima tudi simbolni pomen. .

Gubaidulina meni, da je "Perception" ("Perception") za sopran, bariton in 7 strunskih instrumentov v 13 delih eno njegovih najboljših del. Nastal je kot rezultat dopisovanja s F. Tanzerjem, ko je pesnik poslal besedila svojih pesmi, skladatelj pa je nanje dal besedne in glasbene odgovore. Tako je nastal simbolni dialog med Moškim in Žensko na teme: Stvarnik, Stvarstvo, Ustvarjalnost, Bitje. Gubaidulina je tu dosegla povečano, prodorno ekspresivnost vokalne vloge in namesto običajnega petja uporabila celoten obseg glasovnih tehnik: čisto petje, pridihano petje, Sprechstimme, čisti govor, pridihani govor, intoniran govor, šepet. V nekaterih številkah je bil dodan magnetni trak s posnetkom udeležencev predstave. Lirično-filozofski dialog Moškega in Ženske, ki je šel skozi stopnje svojega utelešenja v številnih številkah (št. 1 "Poglej", št. 2 "Mi", št. 9 "Jaz", št. 10 »I and You«), doseže vrhunec v št. 12 »The Death of Monty«. Ta najbolj dramatičen del je balada o črnem konju Montyju, ki je nekoč osvajal nagrade na dirkah, zdaj pa je izdan, prodan, pretepen. , mrtev. Št. 13 »Glasovi« služi kot spremna beseda za razganjanje. Uvodne in zaključne besede finala – »Stimmen… Verstummen…« (»Glasovi… Utišani…«) so služile kot podnaslov za veliko dvanajststavčno Prvo simfonijo Gubaiduline, ki je nadaljevala umetniške zamisli »Percepcije«.

Pot Gubaiduline v umetnosti je mogoče navesti z besedami iz njene kantate "Noč v Memphisu": "Svoja dela na zemlji delajte po naročilu svojega srca."

V. Kholopova